Podtaknjeno: Dama Bianca

Sposojen blog…

Magistrska. Saj res, take dolge besede na M mi sonce preprosto izbije iz glave. Stara, na Majorki si, pa ja res, po luftu iščem zvezde, kaj se je zgodilo? Lahko bi napisala knjigo, res bi lahko; sklenemo na naši zadnji kavi, medtem ko ugotavljam, da je moj kufer še prazen. Kako knjigo, si mislim, moje pisateljske nagrade so davno pozabljene in sploh se mi zdi, da sem svoje najboljše besede pustila v tistih zapisih. Ko je človek v močnih čustvenih stanjih – hudo srečen ali tisto drugo, takrat nastanejo najboljša dela. Domišljijsko? Moje izmišljotine ne segajo prav daleč, mogoče od doma do krožnega v Spodnjih Hočah. »Piši blog« , slišim potem. Blog, blogov je toliko kot divjih kostanjev v Tivoliju. Hm. Ampak kak zapis bi pa zmogla, pisanje je moja terapija, moj ventil. Povsod imam s sabo zvezek, da sem bolj ali manj sprejemljiva za okolico. Idejo odnesem s sabo sem, na Playo de Palma, kot Hemingway na Kubi bi lahko bila, le da nimam kopice spominov s soške fronte in se ne nalivam z daiquirijem, da bi o tem napisala 7 knjig.

To ne bo potovalni zapis. No ja, čeprav potujem, tistih 17,1 km v eno smer koliko mi pač nese, odvisno od vetra.  To je, oziroma naj bi bil; kolesarski blog, zato je zapis bolj ali manj kolesarski. Splošno znano dejstvo je, da nisem kolesarka. Woopsi.

Popravek. V škatli je freccia celeste; dama bianca; ne vem sicer koliko od imena »puščice« bo upravičila, je pa prave barve. Moje prvo cestno kolo, juhu.  Po dolgi poti, katere stresno panična vrednost je trenutno še preveč občutljiva za pripovedovanje, so kolesa končno prispela na otok, debelih 10 ur za nama. Sediva v lokalu na vogalu, da imava pregled nad celo ulico, pripelje se črn kombi in samo sklepava lahko, da je airport delivery. Seveda voznik ne zna besede angleško, potem vsi 3je stojimo pred kuferamom, čakajoč, da se vrata odpro in se pokaže, če so Aquila in druščina dejansko notri. Odkotali se mi približno tako težek kamen, kot je težka škatla s kolesi, od navdušenja pa se sestavljanje koles takoj začne – moja vloga je sicer bolj simbolična, vem ravno toliko, da ločim sprednje in zadnje kolo, poiščem kak imbus ključ, prinesem kak pir.

Kljub temu da po FBIjevseko preiščem vse 3 škatle, ugotovim da imava 3 kolesa in 4 leva pedala. 1- 0 za bicikle. Nastopi prva vožnja. Začnem se oblačiti, z enim očesom pogledujem profija, kaj dela, raje kot da vprašam, naredim vse narobe. Zavzdihnem, špegl mi pravi da sem kot papiga, kar ni daleč od resnice, problem imam torej že preden bo moja barka položena v vodo. Rumena čelada, zelen zgornji del, rdeči nohti, modre hlačke, črni čevlji z roza detajli, da o zoknih sploh ne govorim, ker me začenja dušit!!! Kolo je črno, mat.

Mat je dobro. Mat je maffia, bad ass.

Spregledam, da so nekateri deli celeste zeleni. Naslednji korak je spraviti kolo po štengah in pri tem ostati na nogah. OK. Done.

Task številka 2 je trenutek obglavljenja za vse kolesarske začetnike – zapenjanje čevljev, ne glede na to kakšne fancy barve so.

Moje letošnje edino spopadanje s čevlji in pedali sega ne tako daleč nazaj, v toplo oktobrsko popoldne, na naše dvorišče in na proturovskega Bianchija, ter čevlje št 44, medtem ko mi moj profi ne pove, da morda ni najbolje, da kaskaderske točke izvajam na dvorišču, na hrib, kjer je zelo malo manevrskega prostora. Uspe mi obvoziti jabolko, ki pade iz bližnjega drevesa, v naslednjih mikro momentih pa se zvrnem v dedejevo gredo turških nageljnov. Samo da me deda ne bi videl, se brzinsko poberem iz rožnatih rožic, luknja kamor je padla moja ne-kolesarska rit je vsaj taka kot Hirošima; Primož se ne upa smejat, »kaj gledaš, rože gor popravi«; jezna sem kot ris, medtem ko objestno pedalo še vedno ne spusti moje leve noge. To ni zame, to res ni zame.

A vendar sem tu, dober mesec kasneje, na verjetno najbolj popularizirani aveniji na Majorki, pod palmami, par metrov stran buči morje, več kot očitno požrla zarečeni kruh.  Odpnem , zapnem, odpnem, leva, desna, še vedno sem na nogah. Hm. Kar gre, si mislim. Nekaj metrov greva skupaj, potem Lotto Jumbo čebela malo poaufzica, pa ga več ni. Jaz pičim dalje po obali, po kolesarski za začetek, tu pa tam zasmrdi po morski travi, na plaži se folk sonči, igrajo beach volley, par deset kilometrov stran čepi Palma, s toliko palmami, da si je zagotovo zaslužila svoje ime. Mogočna katedrala je portir za aleje iz srednjega veka, začrtane s citrusi (če ne s palmami). Čudovita je, si mislim, ko prehitevam puže s fotoaparati in prosim, da se mi ne bo treba odpet. Predstavljam si Vinkota, svojega brata, sicer z morskim podvodnim življenjem obsedenega biologa, nedvoumno in občasno specializiranega tudi za agrume vseh vrst; kajti mandarine se v dalmatinskem slovarju uvrščajo med »plodove mora«; kako s skalpelom vandalizira pomaranče, ki jih imajo Španci kot okras na krožnem prometu ali cvika limone v parku pred katedralo, da bo naredil podtaknjence…

Hitro obrnem, glavno mesto je s svojimi semaforji in stop znaki veliko prenevarno mesto za kolesarja z dvomljivim znanjem obvladanja pedal. Na drugo stran je stvar popolnoma drugačna. Proti Cap Blancu, ki je sicer zapuščen beli svetilnik na klifu, so vse razsežnosti modrine. Zbiralniki vode imajo vetrnice, če se morsko modra ne steka v modro neba, jo seka zelena, zeleno zelena. Peščene plaže nastopajo menjaje z navpičimi klifi, jaz s kolesom se ne premaknem nikamor, zgleda je kontra veter, al neki. Cesta je zelo podobna paški, od Luna proti Novalji, še bolj diši po otoški košnji, povsod vidim isti plevel, ki ga vsako leto marca na trdo kopljemo iz zbite terarosse na parceli. Ograje kamnite, a drugačne; namesto oljk so mandarine.

Obrni, obrni predno bo prepozno, si govorim, ker te niti guardia civil, niti živi bogec ne bo rešil, ko me rit že nepredstavljivo boli in je vrat v stanju heksnšusa, kar pomeni, da ne morem pogledati ne levo ne desno, bognedaj da me kdo pokliče po imenu, ker je nedelja preden se obrnem. Usekam bližnjico med podeželskimi bajtami, zgolj zaradi tega ker na tabli vidim napis, ki mi je poznan in se mi zdi da tole gre v mojo smer. Fajn pa še bolj na dol je skoz, se mi zdi ko poganjam in bolj kot poganjam, bolj ne grem nikamor. Medtem ko se tvegano stegujem preko kamnite ograje, da bi ugotovila ali se notri pasejo pujčki ali zelo debeli poniji brez repa, mimo prileti  Stybar, Zdenek osebno! Rutinirano trznem z glavo, serbos, ti si tudi tu, kaj pa te; kot da to delam že 10 let, peloton je moj dom daaah; hkrati pa razmišljam da bi bilo pametno uničiti vse dokaze o obstoju tega pozdrava, ko se vrnem domov (če se), torej polit dres z bencinom in zažgat. A ker sem trmasta kot konj, se do doma privlečem; profi je doma pred mano, čeprav je prevozil verjetno vse prelaze na otoku, medtem ko sem jaz štela koliko čunekov je na paši;  k sreči ne opazi da ga ne gledam ko mi nekaj razlaga, ker imam nemobilni vrat; iščem prostor kamor bi se vrgla, da bi si olajšala svoj obstoj, raztegovat, kar ravnokar počne profi se ne morem, ker imam občutljivo in odprto rano čez celo koleno, ki omejuje fleksibilnost, ampak to je zgodba za naslednjič….Hasta luego, db.

 

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s